Knjižni projekt Sloveni, Slovenci in Slovenije
1. del – Viri in slovstvo
Osrednje poglavje 1. dela knjige Sloven(c)i in Slovenije, s podnaslovom Viri in slovstvo, je Letopisni pregled virov in slovstva o Slovenih/Slovencih od leta 579 do leta 1848, ki skupno šteje 680 zapisov o Slovencih/Slovenih. Pri tem nikakor ne gre za celovit pregled tovrstnih zapisov in zagotovo jih bomo v prihodnje našli še več.
Zbrani zapisi so razdeljeni v šest zgodovinskih dob.
Prva, doba zgodnjega srednjega veka: 5. – 11. stoletje, ima zapise od št. 1 do št. 126, kar skupaj znese 126 zapisov. Ti zapisi so uvrščeni med leti 579 in 1096, gre torej za najdaljše obdobje 522. let. V tej dobi je povprečno en zapis na vsakih 4,14 leta.
Druga, doba visokega srednjega veka: 12. – 13. stoletje, ima zapise od št. 127 do št. 175, kar skupaj znese 49 zapisov. V obdobju dolgem 200 let je povprečno en zapis na vsakih 4,08 leta.
Tretja, doba poznega srednjega veka: 14. – 15. stoletje, ima zapise od št. 176 do št. 229, kar skupaj znese 54 zapisov. V obdobju dolgem 200 let je povprečno en zapis na vsakih 3,70 leta.
Četrta, doba novega veka: 1492 do 1550, ima zapise od št. 230 do št. 277, kar je skupaj 48 zapisov. V tem najkrajšem obdobju, dolgem 59 let je povprečno en zapis na vsakih 1,23 leta. Očitno se je z nastopom novega veka število zapisov kar potrojilo.
Peta, doba od Trubarjeve izdaje prve slovenske tiskane knjige leta 1550 do leta 1768, ima zapise od št. 279 do št. 515, kar znese skupaj 237 zapisov. To obdobje je dolgo 218 let, s povprečno enim zapisom na vsakih 0,92 leta, torej z več kot enim zapisom na leto.
Šesta, doba od slovenskega narodnega preporoda leta 1768 do leta 1848, ima zapise od št. 515 do št. 680, kar je skupaj 166 zapisov. Ta doba je dolga 81 let, povprečno pa ima en zapis na 0,48 leta, kar pomeni malo več kot dva zapisa na leto.
S pričujočo in ostalimi napovedanimi knjigami dokazujemo, da slovenski narod, ne le, da ni nastal šele leta 1848, marveč je nedvomno obstajal že davno pred letom 1550.
2. del – Starodavno ime Slovenija
2. del s podnaslovom Starodavno ime Slovenija, vsebuje tri samostojne spise, ki pa so vsebinsko povezani:
- Starodavno ime Slovenija v delih slovenskih zgodovinarjev, jezikoslovcev, narodopiscev in pravnikov od leta 1578 do leta 2009;
- Izrazi Slovenci, Slovenija in slovenski narod v Kmetijskih in rokodelskih novicah ter v Sloveniji od leta 1843 do leta 1848;
- Pregled opredelitve pojmov istovetnost (identiteta), etnija (etnos), rod (gens), pleme (tribus), ljudstvo (populos), narod (natio), dežela (das Land, country, provincia), deželani (Landsleute), krajina (marcha, marchio, Mark, Grenze), država (state), državljani (citzens), v slovstvu doma in v tujini.
Knjiga je dobila svoj samostojen naslov po naslovu prvega spisa. Da gre res za starodavno ime Slovenija, so nas s svojim delom prepričali številni Slovenci in tudi tuji avtorji, ki so v različnih jezikih zapisali ime in pojem Slovenija. Med njimi posebej izpostavljamo le nekaj nedvomno zgodovinsko zaslužnih: Anton Antol Vramec, pisec prve slovenske tiskane zgodovinske knjige, Janez Zakmardi, Janez Belostenec, Ferenc Sušnik, Janez Nepomuk Primic, Valentin Vodnik ter ruski znanstvenik Jurij Venelin, ki so vsi živeli in delali med 16. in prvo polovico 19. stoletja, vsekakor pa pred letom 1848.
Ruski znanstvenik Jurij Venelin je leta 1834 zapisal znamenite besede: »Ime Slovenije je tako posebne vrste, da njen pomen na prvi pogled pade v oči.« 1V nadaljevanju svojega dela pa je pisal o starodavni Donavski Sloveniji v 4. stoletju našega štetja.
Zato je naravnost neverjetno, kako se najdejo avtorji, ki trdijo, da je ime Slovenija nastalo šele leta 1848, prvič domnevno leta 1844 s pesmijo Janeza Vesela Koseskega. Še bolj nesmiselne so trditve, da je Slovenija nastala po prvi svetovni vojni leta 1918, pa po koncu druge svetovne vojne leta 1945 in celo šele z osamosvojitvijo leta 1991.
Ime Slovenija ni nastalo ne leta 1848, ne leta 1918, ne leta 1945 in ne leta 1991, pa tudi država s takšnim imenom v 20. stoletju ni nastala prvič! Slovenija je mnogo starejša in je zanesljivo obstajala že v srednjem veku, zelo verjetno pa tudi že v antiki. Za to trditev imamo na voljo več kot dovolj dokazov, ki so zato predstavljeni v tej knjigi.
V njej tudi pojasnjujemo opredelitev imena, njegov pojav v zgodovinskih virih ter zlasti opise in uporabo imena Slovenija v delih slovenskih zgodovinarjev, jezikoslovcev, narodopiscev in pravnikov od leta 1578 do leta 2009.
Predstavljamo 108 primerov 28. slovenskih zgodovinarjev, jezikoslovcev, etnologov in pravnikov, doktorjev in profesorjev, ki so v svojih delih pisali o starodavni Sloveniji oziroma o več Slovenijah iz obdobja med 6. in 15. stoletjem, o Beneški Sloveniji pa vse do 19. stoletja.
Starodavno Slovenijo ali celo več Slovenij v istem obdobju, so poznali Peter Hicinger, Anton Janežič, Davorin Trstenjak, Janez Majciger, Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Janko Babnik, Andrej Fekonja, Franc Kos, Karol Glaser, Josip Gruden, Janez Trdina, Anton Slamič, Milko Kos, Henrik Tuma, Metod Dolenc, Dragan Šanda, Ivan Grafenauer, Josip Mal, Ljudmil Hauptmann, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan, Ivan Zelko, Kajetan Gantar, Jože Pogačnik, Metod Benedik, Igor Grdina in Janez Höfler.
V drugem spisu v pričujoči knjigi predstavljamo pregled oziroma izbor člankov in pesmi, ki so izšli v časopisu Kmetijske in rokodelske novice med leti 1843 in 1848 ter v časopisu Slovenija leta 1848. Gre za članke in pesmi, v katerih je najti zraze Slovenci, Slovenija in slovenski narod. Navedeni članki dokazujejo, da so bili izbrani pojmi znani tudi že pred letom 1848.
Naslov tretjega spisa v tej knjigi je Pregled opredelitve pojmov istovetnost (identiteta), etnija (etnos), rod (gens), pleme (tribus), ljudstvo (populos), narod (natio), dežela (das Land, country, provincia), deželani (Landsleute), krajina (marcha, marchio, Mark), država (state), državljani (citzens), v slovstvu doma in v tujini.
V prispevku predstavljamo pregled različnih opredelitev v naslovu navedenih pojmov. Ti so v različnih vedah in panogah načelno enako poimenovani, obravnavani in opredeljeni pa so drugače. Dodatno težavo predstavljajo še različni prevodi in načrtno spremenjeni pomeni istih besed v različnih jezikih.
Preglede naštetih pojmov obravnavamo zaradi dejstev, da nekateri zgodovinarji in etnologi ter antropologi v Sloveniji, s sklicevanjem na tuje avtorje, dobesedno izganjajo Slovence in slovenski narod iz srednjega veka ter trdijo, da je pojem slovenski narod nastal šele po letu 1848, kar nikakor ne ustreza zgodovinskim dejstvom.
Na koncu tretjega spisa v tej knjigi obravnavamo izraze dežela, provinca, pokrajina, krajina, regija in država. Tipični slovenski izraz dežela, ki v zgodovini slovenskega naroda nedvomno pomeni tudi državo, je pa ne poznata niti srbščina, niti hrvaščina, so takoj po vključitvi Slovenije v Kraljestvo SHS in pozneje v Jugoslavijo, zamenjali s splošnim izrazom pokrajina. S tem so nam Slovencem načrtno zameglili oziroma prikrili dejstvo o obstoju več slovenskih držav v zgodovini slovenskega naroda. Tudi zato so izjemnega pomena članki, ki so objavljeni v drugem spisu v pričujoči knjigi, saj je v njih med leti 1843 ter 1848 vseskozi uporabljen značilen pojem dežela in dežele, ne pa pokrajine. Tudi narodno-politični program Zedinjena Slovenija iz leta 1848 je temeljil na zedinjenju slovenskih zgodovinskih dežel!
__________________
1VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana : Založba Amalietti & Amalietti, 2009, str. 74
3/I. del – Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih
Leta 2022 je izšel 3/I. del knjige Sloven(c)i in Slovenije, s podnaslovom Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih. Na naslovnici tega dela je osrednje slovensko zgodovinsko ozemlje živo rumene barve.
V pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih smo uvrstili 76 avtorjev in eno avtorico. Edina dama med izbranimi možmi je narodoslovka in arhivistka Duša Krnel Umek.
Zagotovo bi lahko v naš izbor uvrstili vsaj sto avtorjev, ki so pisali o naši tokratni tematiki. Obenem bi lahko v izbor uvrščenih avtorjev vključili še vsaj enkrat več besedil od dejansko izbranih. A smo ocenili, da to ne bi bilo smiselno, saj je že sedaj vsebina precej obsežna, predvsem pa zadošča svojemu namenu. Avtorji so po svojih poklicih oziroma delovanju jezikoslovci, zgodovinarji, slovstveni zgodovinarji, pravni zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji in narodoslovci.
Izbrana vsebina je razdeljena v naslednja časovna obdobja:
I. Začetek novega veka in protestantizem (1492 – 1609);
II. Od protireformacije do narodnega preporoda (1610 – 1767);
III. Od narodnega preporoda do Zedinjene Slovenije (1768 – 1848);
IV. Od Zedinjene Slovenije do razpada Avstro-Ogrske (1848-1918);
V. Od Kraljestva SHS do konca SFR Jugoslavije (1919 – 1991);
VI. V samostojni Sloveniji (od leta 1991).
V prvo obdobje je uvrščenih 11 avtorjev, začenši z Jakobom Unrestom in Primožem Trubarjem, zaključuje pa ga Felicijan Trubar. V drugo obdobje je uvrščenih prav tako 11 avtorjev. Začenja jo Italijan Gregorio Alasia de Somaripa, zaključuje pa Janez Žiga Valentin Popovič. Tretje obdobje se začne z Markom Pohlinom in zaključuje z Antonom Martinom Slomškom. V to obdobje sodi največ avtorjev, kar 21. Četrto obdobje se začne s Francem Miklošičem in konča z 11. Josipom Valentinom Grudnom. V peto obdobje je uvrščenih 17 avtorjev, zaključuje pa ga Janez Rotar. V šesto in obenem zadnje obdobje je uvrščenih 5 avtorjev in že omenjena edina avtorica.
Izbrani avtorji so različnih narodnosti, vendar v veliki večini med njimi prevladujejo Slovenci. Doma so v vseh slovenskih zgodovinskih deželah: Koroški, Štajerski, Krajnski, Primorju, Prekmurju in v Bezjaški Sloveniji, z izjemo Beneške Slovenije. Tudi na to slovensko zgodovinsko deželo seveda nismo pozabili in smo nameravali v našo knjigo uvrstiti tamkajšnjega avtorja Karla Podreko (Carlo Podrecca). Nazadnje pa smo se odločili, da je njegovo delo za Slovence tako pomembno, da ga bomo v celoti osvetlili v 6. delu knjige Sloven(c)i in Slovenije s posebnim naslovom Beneška Slovenija. Avtorji ostalih narodnosti katerih dela so uvrščena v našo knjigo sta Nemca Hieronim Megiser in Johann Kaspar Zeuss, Italijan Gregorio Alasia de Somaripa, Rusa Jurij Venelin in Pavel Tulajev ter Bretonec Baltazar Hacquet.
Med avtorji so tudi plemiči, ki so običajno »mešanega porekla«, ker pa se imajo sami za Krajnce, jih seveda štejemo med Slovence. Primera sta Žiga Herberstein in Janez Vajkard Valvasor. Anton Tomaž Linhart je po očetu Čeh, mama je Slovenka in sam se je nedvomno imel za Slovenca. Poseben primer je Pavel Ritter Vitezovič pri katerem gre za pohrvatenega potomca nemške družine.
Izbrana besedila uvrščena v našo knjigo so v izvirnikih napisana v slovenščini, latinščini, nemščini, ruščini in italijanščini. Precej slovenskih besedil napisanih v bohoričici, dajnčici, metelčici in slovenski ogrski pisavi – v prekmurščini in v bezjaški slovenščini – smo sami prečrkovali v današnjo gajico, da so za bralce lažje berljiva, nekatere pa smo kar pustili v izvirniku, da je razvidno kakšna so dejansko bila in da vendarle dobite nekakšen občutek povezave s starejšimi obdobji in to ne le v samem jeziku, marveč tudi v pisavi.
Izbrana besedila iz nemščine, latinščine, italijanščine in ruščine so prevedena v slovenščino. Ker gre za obsežno delo, vsi prevodi niso delo profesionalnih prevajalcev, marveč gre v nekaterih primerih tudi za laične prevode, ki pa v vsebinskem smislu ne odstopajo od izvirnikov. Zahtevnejšim bralcem predlagamo, da to sami preverijo in se o tem prepričajo.
Namen pričujoče knjige je zbrati pregled pisanj o Slovencih, Slovenih in nazadnje še o Slovanih v dejanskem časovnem sosledju in na enem mestu. Tovrsten pregled je namreč nujen za primerjalno analizo – zgodovinsko metodo – na podlagi katere pripravljamo naslednje knjige.
Bistvo našega pregleda je spoznati, preveriti in se prepričati, kako so naši predniki in tisti tujci, ki jih je zanimal naš narod, dejansko zapisovali in uporabljali naše narodno ime. Brez dvomov lahko zapišemo, da so med slovenskimi avtorji od začetka novega veka nedvomno prevladovali zapisi imena Slovenci, vsekakor v ožjem in širšem oziroma precej različno širokem pomenu.
Že pri Primožu Trubarju se je vzporedno z »lubimi Slovenci« pojavilo tudi ime Sloveni, vendar je bilo zapisano redkeje. Jezikoslovec Jakob Müller je ugotovil, da je bilo razmerje zapisov imen Slovenci in Sloveni med protestanti v 16. stoletju 43 (Slovenci) proti 21 (Sloveni). Ime Sloveni sta zapisala le Trubar (v štirih knjigah) in Dalmatin (v treh knjigah), zato »očitno ni bilo v splošni rabi«, pri čemer pa se tudi raba »imena Sloveni ne razlikuje od rab imena Slovenci«. Pri Antonu Vramcu je bilo ravno obratno. Zapisi imena Sloveni so pri njem precej pogostejši, kot zapisi imena Slovenci.
Potem, ko je v naših deželah prišlo do protireformacije, je v slovenskem jeziku vseskozi prevladovalo ime Slovenci, zgolj občasno tudi Sloveni. Pri Rusih pa je bilo ime Sloveni dejanska oznaka za Slovence v ožjem smislu tudi še sredi 19. stoletja. Dokaz za to predstavlja Venelinova knjiga Starodavni in današnji Slovenci, ki ima v ruskem jeziku naslov ДPEBHИE И HЬIHEШHИE CЛOBEHE in je izšla leta 1841, napisana pa je bila med leti 1834 in 1839, ko je njen avtor žal umrl. Iz te knjige jasno izhaja, da so Sloveni dejansko zgolj Slovenci, Rusi pa so za to, kar danes razumemo pod imenom Slovani uporabljali ime Slavjani.
Ime in posledično pojem Slovani je bil v slovenščini prvič uporabljen v knjigi Janeza Nepomuka Primica z naslovom Nemshko-slovenske branja leta 1813. Zanimivo je, da pomeni ime Slovani v tej knjigi enako kot ime Slovenci, saj je avtor obe imeni dejansko enačil: »iz historije starih Slovanov ali Slovencov«. Pogosteje so novo iznašlo češko ime Slovani, v slovenščini pričeli uporabljati šele kakšnih 30 in več let pozneje. Pa tudi tedanja doba je mešala rabo imen, saj so različni pisci istočasno uporabljali imena Slovenci, Sloveni, Slavjani, Slovani, Slaveni in se dolgo časa niso mogli uskladiti glede tega katero ime naj bi v slovenščini dejansko uporabljali.
Nazadnje je prevladala uporaba imena Slovani. To, pravzaprav najmlajše izmed imen, je bilo v 20. stoletju prenešeno za več kot tisoč, celo 1.300 do 1.400 let v preteklost, čeprav tedaj v takšni obliki ni bilo znano nikomur, niti ne obstajajo nikakršni dokazi, da bi ga kdorkoli dejansko poznal, kaj šele uporabljal.
Prevajanje latinsko, nemško, italijansko in madžarsko zapisanih imen Sclavi, Sclaveni, Slavi, Windische, Windi, Wendi, Schiavi, Schiavoni, Tothi, ob tem ko imamo v tedanjih sočasnih virih v slovenščini jasno zapisani imeni Slovenci in Sloveni, z nedvomno mlajšim imenom Slovani, ki je bilo v istem obdobju neobstoječ in neznan pojem in ime, predstavlja tipičen in nedopusten anahronizem. Iz pisanja na portalu Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU jasno izhaja, da je »Anahronízem -zma m (ī) pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa: njegovo opisovanje kmečkega življenja je živ anahronizem; družbeni anahronizem / kronist je zagrešil nekaj neznatnih anahronizmov pomot v zvezi s časovno opredelitvijo«.2
__________________
2 Fran, slovarji inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, geslo anahronizem, elektronski vir: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=anahronizem [dostop 17. 08. 2022]
3/II. del – Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih in Vindih
V začetku leta 2024 je izšel 3/II. del knjige Sloven(c)i in Slovenije, s podnaslovom Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih in Vindih. Na naslovnici tega dela je osrednje slovensko zgodovinsko ozemlje rumeno-zelene barve.
V pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih, bi lahko dodali še imena Slabenoji, Schiavoni, Slavi, Tothi, Sacalibi in še kakšnega, vendar vseh teh nikakor ne bi mogli stlačiti v naslov knjige. Vanjo smo nazadnje uvrstili 153 raznih krajših virov, predvsem pa avtorjev daljših letopisov ali kronik.
Na začetek tega dela knjige smo uvrstili poglavje z naslovom Stališča zgodovinarja Jakova Bačića, saj se njegove raziskave, ugotovitve in teze bistveno razlikujejo od »uveljavljene« zgodovine.
Nadaljujemo z domačimi zapisi o Slovenih začenši z 9. stoletjem, ki so se nam v glavnem ohranili v mlajših prepisih v rusko-slovenskem, srbsko-slovenskem in drugih slovenskih jezikih. Poglavje nosi naslov Zapisi imen Slovenci, Sloveni v staroslovenskem in v novoslovenskem jeziku. Ti zapisi bi vsekakor bolj sodili v 3/I. del knjige Sloven(c)i in Slovenije, Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih, vendar smo jih v II. zvezek 3. dela uvrstili tudi zato, da smo z njimi naredili svojevrstno povezavo med obema zvezkoma. Gre za osem staroslovenskih virov, ki izvirajo iz 1. tisočletja našega štetja. Podpoglavje v katerem je opisan pregled teh virov smo poimenovali Ime Sloveni v domačih zgodovinskih virih v srednjem veku.
Sledi podpoglavje Ohranjeni novoslovenski rokopisi med 10. in 16. stoletjem, v katerem so trije samostojni viri in deset novoslovenskih rokopisov zapisanih v tem obdobju. Zadnje podpoglavje nosi naslov Tiskane knjige v slovenščini, dodanih pa je še nekaj samostojnih virov iz 16. in 17. stoletja.
Preostala vsebina je razdeljena v naslednja časovna obdobja:
I. Doba antike (od leta 500 pred našim štetjem – leta 500 našega štetja);
II. Doba zgodnjega srednjega veka (501 – 1100);
III. Doba visokega srednjega veka (1101 – 1300);
IV. Doba poznega srednjega veka (1301 – 1500);
V. Doba novega veka (1501 – 1679).
V obdobje antike je uvrščenih 17 prvovrstnih virov, dodana pa sta še dva ruska avtorja in njuna pogleda na to obdobje ter na Slovene v zvezi s tem. Antični avtorji so Herodot, Polibij, Strabon, Tit Livij, Julij Cezar, Plinij starejši, Tacit, Ptolemaj, Tabula Peutingeriana, Cesar Volusian, Ammian Marcellinus, Cesar Julijan, Paulus Orosius, Psevdo-Kesarij, Sveti Martin iz Toursa, Prisk in Mojzes Horenski. Navedeni avtorji so pisali o Venetih (Paflagoskih, Ilirskih, Jadranskih, Baltskih in Armoriških/Bretonskih), pa tudi o Vendih in Slovenih, iz njihovih pisanj pa je moč med njimi jasno razbrati sorodnost oziroma istovetnost.
V dobo zgodnjega srednjega veka do leta 1100 je uvrščenih 54 prvovrstnih virov, med katerimi prevladujejo letopisi oziroma kronike, nekaj pa je tudi samostojnih krajših zapisov o Slovenih. Gre za romejske ali bizantinske vire, za langobardske in beneške vire, za frankovske, bavarske in saške vire, arabske in perzijske vire, danske in islandske vire, za ruski vir ter za razna pisma papežev in cesarjev ter za njihove darovnice. Zapisani so večinoma v grškem ali latinskem jeziku.
V dobo visokega srednjega veka do leta 1300 je uvrščenih 11 virov. Gre za sedem kronik, analov oziroma letopisov ter za štiri krajše samostojne vire. Med letopisi so češki, poljski, bavarski, italijanski in saški ter južnoslovenski. Zapisani so v latinskem jeziku.
V dobi poznega srednjega veka do leta 1500 je izbranih 44 virov, med katerimi spet prevladujejo anali oziroma letopisi. Zapisani so večinoma v latinskem jeziku, pa tudi v španskem, češkem, poljskem, francoskem in islandskem jeziku.
V dobo novega veka do leta 1679 je uvrščenih 19 virov med katerimi so prevladujoče tiskane knjige, dodali pa smo še pričanji dveh prič – Slovencev – pred vatikansko Roto leta 1654, saj sta jasno izpovedali, »da je Lublana (Lubiana) glavno mesto dežele Krajnske in ta se prišteva in je v Sloveniji (Schiauonia). In to vem, ker sem iz tega mesta, kjer se splošno govori v slovenskem jeziku (in lingua Schiauona) in ker so bili sprejeti, tako jaz, kot tudi drugi iz moje domovine, v Kongregacijo Sv. Hieronima, ki jo je ustanovil Sikst V. (sic!) v korist naroda Slovenije (natione di Schiauonia), …«.
Knjigo zaključuje ruski vir Kronograf z Legendo o bratih Slovenu in Rusu ter mestu Veliki Slovensk, v katerem je opisana trikratna selitev Slovenov iz območja reke Donave na severovzhod do Ilmenskega jezera, kjer so ustanovili in dva krat obnovili mesto Veliki Slovensk, nazadnje imenovano Veliki Novgorod, ki predstavlja enega izmed začetkov sodobne ruske države.
3/III. del – Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj
Ob koncu leta 2024 je izšel še 3/III. del knjige, Sloven(c)i in Slovenije s podnaslovom Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj. Gre za nadaljevanje vsebine predstavljene v predhodnih dveh delih: Sloven(c)i in Slovenije, 3/I. del, Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih ter Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del, Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih. Z njim zaključujemo pregled teh virov in slovstva ter njihove razčlenitve, ki je nujna za tako obsežno gradivo.
Seveda nikakor ne gre za popolni nabor vseh virov in slovstva, marveč zgolj za izbor le-tega.
Vsebino knjige sestavljata dva približno enako obsežna spisa. Prvi ima naslov Sprememba domačega imena Sloveni v tuje ime Slovani, Slavjani, Slaveni in je za prihodnost slovenskega naroda izjemno pomemben. S to razpravo je razvozlana uganka kdaj, zakaj in kako je prišlo do zamenjave našega starodavnega, domačega zgodovinskega imena Sloveni z novim umetno nastalim češkim imenom Slovani ter začasno tudi z novim ruskim imenom Slavjani ter hrvatskim imenom Slaveni. Narejen je pregled dogajanja v zvezi s tem pri nas Slovencih, pa tudi pri Čehih, Slovenih/Slovakih, Rusih, Bolgarih, Srbih in Hrvatih.
Uporaba pravilnih in dejanskih imen zabeleženih v virih iz nekdanjih časov, je zelo pomembna. V primeru uporabe nedvomno obstoječega in dokazljivo izvirnega domačega imena Sloveni, iz katerega izhajajo tako ime slovenski jezik, kot tudi vse ostale oblike poimenovanja naših prednikov, so posledično tudi razlage in interpretacije naše zgodovine povsem drugačne. Ko namesto pravega imena Sloveni uporabljamo novo, mlado, češko ime Slovani, ki je postopoma prišlo v uporabo šele po 19. stoletju, ne da bi se ob tem zavedali, da gre za nesprejemljivo anahronistično početje, pa so razlage in interpretacije naše zgodovine običajno povsem zgrešene in napačne.
V prvem primeru so naši predniki matica, izvir in temelj tako našega slovenskega naroda, kot tudi slovenskega/slovaškega naroda. Naši predniki Sloveni so dejansko soudeleženi tudi pri etnogenezi še vseh ostalih narodov, ki govorijo sorodne slovenske jezike in zase uporabljajo drugačna lastna imena: Čehi, Poljaki, Hervati, Serbi, Bolgari, Ukrajinci, Rusi …
Če uporabljamo napačno ime Slovani in njihov obstoj neupravičeno oz. anahronistično pomikamo za tisoč in več let v preteklost, kot to počenjajo zgodovinarji Štihovega kroga in etnologi ter antropologi Jezernikovega kroga, pa smo Sloven(c)i zadnji med vsemi, najmlajši, nov in »nezgodovinski« narod, čeprav za to ne obstajajo nobeni razlogi, kaj šele dokazi.
Zato je uporaba tujega imena – eksonima Slovani, s katerim so načrtno zamenjali naše domače lastno ime – endonim ali avtoetnonim Slovenci, Sloveni, v slovenščini popolnoma nesprejemljiva, napačna in škodljiva. Kljub temu, da so številni domači avtorji in prevajalci iz tujih jezikov v slovenščino prevajali ime Slovani ter pridevnik slovanski v obdobju okrog 130 let, je nujno potrebno to napačno prakso opustiti in se vrniti nazaj k lastnemu imenu – Sloveni, Slovenci ter pridevnikom slovenski, slovenska, slovensko.
Drugi spis v tej knjigi ima naslov Veneti, Venedi, Vindi, Sueui, Sclaveni, Sloveni, Slovenci. V njem smo razčlenili razprave 27. avtorjev različnih narodnosti, med katerimi so Sloveni/Slovenci, Slovena/Slovaka, Čehi, Poljaka, Rusi, Američana, ukrajinski Kanadčan, ter Nemci. Vsi so svetovno znani profesorji, doktorji in akademiki priznanih znanstvenih akademij, ki so obravnavali zgodovino, narodopisje, jezikoslovje, arheologijo in ostale znanstvene panoge povezane s Slovenci, Sloveni, Sclaveni, Suevi, Vindi, Venedi in Veneti.
V tem spisu smo si zadali nalogo odgovoriti na v začetku razprave zastavljeni vprašanji:
- Kdaj so se v ohranjenih in nam znanih zgodovinskih virih dejansko pojavili Sloveni (Sclaveni, Sclavi, Sclabenoi, Sthlavenoi)? in
- Ali obstaja kakšna povezava med Veneti, Venedi, Vindi, Sueui, Sclaveni, Sclavi, Sloveni in Slovenci?
Razčlenitev razprav izbranih 27. avtorjev je glede prvega vprašanja pokazala, da nikakor ne drži ustaljeno prepričanje uradne zgodovinske znanosti v Sloveniji, da naj bi se Sloveni (Sclaveni, Sclavi, Die Slawen, itd.), pod tem imenom v zgodovini prvič pojavili na začetku 6. stoletja pri Prokopiju in Jordanesu. Večina izmed 27. predstavljenih avtorjev trdi, da so se Sloveni pojavili v ohranjenih in nam znanih zgodovinskih virih že v 1. in 2. stoletju našega štetja. V vmesnem obdobju med 2. in 6. stoletjem, ko sta napisala svoji deli Jordanes in Prokopij Cezarejski, so Slovene omenjali že Sveti Martin iz Toursa, Psevdo Kesarij in Moises Chorenatsi. Pa tudi Jordanes in Prokopij sta pisala, da so prebivali Sloveni v Podonavju oziroma v Panoniji ter v Vzhodni Germaniji že v 4. in 5. stoletju. Vse to so zgodovinarji in etnologi dolžni vedeti ter upoštevati, ne pa ignorirati, ker ne ustreza njihovi interpretaciji zgodovine.
Naš odgovor na 2. zastavljeno vprašanje: Ali obstaja kakšna povezava med Veneti, Venedi, Vindi, Sueui, Sclaveni, Sclavi, Sloveni in Slovenci?, se glasi, da povezava med njimi obstaja nedvomno in zagotovo. Kar 22. od 27. avtorjev je namreč trdno prepričanih, obenem pa je s svojimi raziskavami dokazalo, da je rodovna oziroma sorodstvena povezava med Veneti, Venedi, Vindi, Sclaveni, Sloveni, Slovenci neizpodbitna. Tudi teh raziskav zgodovinarji in etnologi na Slovenskem ne bi smeli ignorirati in zanemarjati.
Napovedana je izdaja vsaj še osmih (8.) delov knjige Sloven(c)i in Slovenije, ki so v nastajanju.
4. del – Gorotanska Slovenija: Karantanija
V pripravi je 4. del – Gorotanska Slovenija: Karantanija, ki bo kot kaže spet imela dva zvezka. Preučevanje zgodovinskih virov o Gorotanski Sloveniji, Karantaniji, Gorotanu ali Korotanu je pokazalo, da je Gorotanska Slovenija ali Karantanija v različnih oblikah, velikosti in načinu vladavine obstajala od začetka 7. do konca 12. stoletja, torej v obdobju okrog 500 let. Res pa je bila od 3. desetletja 8. stoletja vključena v Sveto rimsko cesarstvo, v katerem je imela zelo pomemben položaj.
Gorotansko/karantansko plemstvo je večji del obstoja Gorotana pripadalo Slovenski pravdi v latinščini imenovani Slavica lex, Institutio Sclavenica ter Consuetudinum Sclavorum. V slovenščini so to pravdo imenovali Stara pravda, kar so tudi prve v slovenskem jeziku tiskane besede.
V 4/II. delu knjige bodo podrobno predstavljeni izvirni pojmi Slovenske stare pravde, vključno s poizkusom tolmačenja izvirne družbene ureditve Slovenske ljudovlade, kar bo utemeljeno s prvovrstnimi zgodovinskimi viri.
5. del – Panonska Slovenija: Blatenska in Bezjaška Slovenija
5. del bo nosil naslov Panonska Slovenija: Blatenska in Bezjaška Slovenija. Zaenkrat še ne moremo točno napovedati, vendar je zelo verjetno, da bo tudi 5. del imel dva zvezka. Morda bo 5/I. del nosil podnaslov Blatenska Slovenija, 5/II. pa podnaslov Bezjaška Slovenija.
Obe Sloveniji: Blatenska in Bezjaška sta nastali iz večje Panonske Slovenije, ki se je v 9. stoletju razprostirala od Budima na reki Donavi, preko Drave, Save in Kolpe, do obale Jadranskega morja med Trsatom in Zadrom.
Blatenska Slovenija je naslednica rimske dežele Zgornje Panonije (provincia Panonia Superior), v katero je sodilo ozemlje od Vindobone (Dunaj), Carnunta in Brigetia ob reki Donavi. Našteta mesta ob reki Donavi so predstavljala severno mejo Rimskega imperija t. i. limes Pannonicus. Brigetium je dejansko Budim ob Donavi. Vanjo je sodilo tudi ozemlje rimske dežele Spodnje Panonije (provincia Panonia Inferiror) od mesta Aquincum do severne obale reke Drave. Aquincum je današnji Szőny/Komárom na južni obali Donave, na severni pa je Komarno, ki sodi v Slovensko republiko/Slovaško.
Blatenska Slovenija je v virih imenovana še v 2. desetletju 15. stoletja, leta 1412, ko je cesar Žiga Luksemburški potoval z Ogrske skozi Slovenijo do Lublane: »do zouch jonig Siegemont gon Ungern durch Windesch lant gon Leubach zu.« Pred tem jo je kronist Windecke leta 1399 ali 1400 izrecno imenoval Windesch lant vor den Platensee, kar pomeni Blatenska Slovenija ali Slovenija pred Blatnim jezerom.
Bezjaška Slovenija je naslednica Slovenije južno od reke Drave, čez reki Savo in Kolpo, vse do obale Jadranskega morja med Trsatom in Zadrom. V srednjem veku je bila imenovana tudi Slovensko kraljestvo ali Tothorsag in regnum Sclavonia ali Kraljestvo Slovenija.
Bezjaška Slovenija je izrecno imenovana v pismu grofa Krištofa Frankopana, ki je dne 9. 10. 1526 jasno zapisal, da je »prišel v Slovenijo (in la Schiavonia), imenovano Bezjakija (dicta Beziachia). Bezjaška Slovenija ali Slovensko kraljestvo je od prve skupne Veče Bezjaških Slovencev s Hervati leta 1558 predstavljala središče in državno pravo Slovencev, pa tudi Hervatov, ki so iz Gacke, Like in Krbave prebegnili v to Slovenijo.
Vsi sklepi Veče trojnega kraljestva Slovenije, Hervatske in Dalmacije so bili do leta 1848 pečateni s srebrnim pečatom Kraljestva Slovenije. Srebrni pečatnik je Bezjaška Slovenija dobila potem, ko je leta 1496 ogrski kralj Vladislav Kraljestvu Sloveniji potrdil njegov stari grb – kuno med Dravo in Savo ter zvezdo Mars. Shranjen je v Škrinji privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije, ki je bila izdelana in dana v uporabo 23. 12. 1643, nahaja pa se v Zagrebu.
6. del – Beneška Slovenija
6. del naše serije knjig bo nosil podnaslov Beneška Slovenija. O tej najbolj zahodni Sloveniji, katere vzhodni deli še danes sestavljajo Republiko Slovenijo, imamo od 13. stoletja ohranjene zgodovinske vire v večjem obsegu. V njih so omenjene skoraj vse vasi dolin in pobočij ob zgornji Nadiži in zgornjem Teru, na desni strani reke Idrije in ob pritokih teh rek. Od takrat naprej se v zgodovinskih virih pojavlja pristavek, da leže »med Slovenci«, da so tamkajšnji prebivalci Slovenci, za deželo pa je prišlo v navado ime Slovenija.
Prve ohranjene dokumente iz Beneške Slovenije o lastni sodni upravi imamo z dne 10. 10. 1401, v zvezi s kazensko sodbo zaradi uboja. Tamkajšnji Slovenci so takrat imeli lastno domače sodišče visoke instance. Te listine segajo še v dobo, ko so nad Furlanijo in Beneško Slovenijo vladali oglejski patriarhi in ne Beneška republika, zato je upravičeno sklepanje, da so Slovenci imeli že iz davnine, lastno, dobro urejeno sodno upravo.
Beneška republika je vključevala Beneško Slovenijo v okvir svojega ozemlja od leta 1419 pa vse do miru pri Campoformio leta 1799. Od 9. stoletja – pred Beneško Republiko – so v Beneški Sloveniji vladali oglejski patriarhi, posebno po letu 1077.
Je pa imela Beneška Slovenija ves čas svoje povezanosti z Beneško republiko povsem samostojen položaj in viri jo imenujejo tudi državico zase. Beneška vlada je tamkajšnjim Slovencem glede sodstva, uprave in obrambe pustila popolno samoupravo. Na povsem izviren slovenski ljudovladni način so tamkajšnji prebivalci na ljudskih zborih – večah – urejali svoje zadeve. Najprej v okviru krajevnih sosedenj, potem pa še na širših večah dveh dekanij ali tako imenovanih bank: Landarski in Mjerski s 36. soseskami ali sosednjami. Vsaj enkrat, po potrebi pa tudi večkrat na leto, so sklicali skupno večo predstojnikov vseh slovenskih sosedenj.
Predstavniki Beneške Slovenije niso bili nikdar udeleženi v srednjeveškem stanovskem zastopstvu Furlanije, imenovanem furlanski parlament. Beneške Slovenije namreč sploh niso šteli k »Furlanski domovini« (»Patria del Friuli«), marveč so jo imeli za posebno državno enoto. To samostojno deželo, ne le da viri stalno imenujejo Slovenija/Schiavonia, marveč jo tudi vseskozi ločijo in razlikujejo od Furlanije.
To dokazuje tudi sklep beneškega senata z dne 2. malega travna 1788, ki se glasi: »Slovenija kot različen in od Furlanije ločen narod (nacija!), si vlada sama.« Besedilo se v italijanščini glasi: »La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se«. Dežela Beneška Slovenija je torej vseskozi tudi z odloki beneškega senata in dožev predstavljala državo zase. Imela je tudi svoj deželni grb, ki so ga odkrili v rokopisu Vincenza Jacopija (1672 – 1726), in ga hrani knjižnica v Vidmu. V zgornjem delu grba sta upodobljeni dve gori Beneške Slovenije in sijoče sonce, rdeča barva v spodnjem delu grba pa predstavlja polja oziroma beneško ravnico.
Državo Beneških Slovencev so odpravili Napoleonovi Francozi, ko so leta 1805 premagali Avstrijo in ji odvzeli Beneško. Z odlokom z dne 11. velikega srpana 1806 so odposlali nekega Giovanni Battisto Cudicio z nalogom: »dopošljemo vas, da odpravite in razpustite takoj vse soseske navedenih krajev in da takoj ustanovite občinske svete po individualnih seznamih, ki so priloženi.« Kljub temu so Francozi vendarle imeli toliko ozira, da so imeli Beneško Slovenijo skoraj kot kanton zase in so bili vladni delegat, policijski komisar, mirovni sodnik in vsi predstavitelji uprave Slovenci.
Beneška Slovenija je po Napoleonovem porazu in po dunajskem miru zopet pripadla Avstriji. Z odlokom z dne 4. malega travna 1816 je Avstrija dokončno zatrla vseh 36 svobodnih sosesk Beneške Slovenije in iz tamkajšnjega slovenskega prebivalstva ustvarila okraj, imenovan San Pietro degli Slavi oziroma Špeter Slovenov. Vsako zborovanje ljudovladnih sosedenj je avstrijska vlada preprečila. Še dolgo pa so se shajali občinski možje na posvetovanjih ter so reševali domače stvari sporazumno. To svobodno stremljenje je segalo tudi preko tedanje Beneške meje v Kobariški Kot, zlasti v občine Breginj, Sedlo in Kred nad Kobaridom.
7. del – Primorske Slovenije
7. del bo nosil naslov Primorske Slovenije. V njem bodo obravnavane vse znane Slovenije/Sclavinie ob vzhodni obali Jadranskega morja: Istra – deržava slovenskoga naroda, Senjska Slovenija med Trsatom in Zadrom, južno od nje pa
Še Slovenije z naslednjimi opisnimi imeni Paganija (Pagania), Zahumje (Zachlumia), Travenija (Travunia), in Duklja (Doclea).
8. del – Severne Slovenije
V 8. delu s podnaslovom Severne Slovenije, bom predstavili zgodovino t. i. Germanske Slovenije med rekami Odra, Laba, Zala, Havela in Majna, vse do Severnega morja in otoka Rujan.
V tem delu bo obravnavana tudi najbolj zahodna znana Slovenija – Vindelicija, ki je obsegala ozemlje v današnji vzhodni Švici (mesto Windisch – Slovensk) ter zahodni Nemčiji (Augsburg – Augusta Vindelicorum).
Naslednja severna Slovenija je bila Pomorjanska Slovenija na današnjem severnem Poljskem, ob obali nekdanjega Venetskega morja, danes Baltiškega morja.
Najbolj vzhodna severna Slovenija je obsegala območje današnjih ruskih oblasti Pskov in Novgorod na severu Rusije. V obeh oblasteh je v 1. tisočletju obstajalo mesto Slovensk. Poznejši Novgorod se je pred tem imenoval Veliki Slovensk, za katerega sta značilni izjemna sorodnost družbene ureditve z Gorotansko Slovenijo, pa tudi povezave z Germansko Slovenijo.
9. del Južne Slovenije
V 9. delu s podnaslovom Južne Slovenije bomo obravnavali zgodovinske Slovenije od današnje Srbije, Makedonije (Severne Makedonije), Egejske Makedonije v Grčiji ter najbolj južne Slovenije na Peleponezu. Prav tako sodijo v ta del tudi zgodovinske Slovenije v današnji Bolgariji, ob danes turškem Carigradu in v današnji Romuniji, kjer je bila Vlaška Slovenija.
10. del – Čezdonavska Slovenija – Slovensko
V 10. delu – Čezdonavska Slovenija – Slovensko, bomo obravnavali zgodovino današnje Slovenske republike – Slovaške od obdobja Slovenskega kraljestva Kralja Samota, preko Slovenskega kraljestva kralja Svetopolka, vpada Madžarov in vse do nastanka Avstro-Ogrske monarhije.
11. del – Teorije o izvoru Slovenov, Slovencev
V 11. delu bomo na temelju preučenih virov obravnavali vse do danes znane »teorije« o izvoru Slovenov, Slovencev. Naredili bomo predvsem temeljito analizo in primerjavo dveh najbolj zastopanih »teorij« o Slovenih.
Obdelali bomo Slovensko domorodno teorijo, po kateri so bili naši predniki Sloveni praprebivalci vsaj Srednje Evrope in dognana dejstva ter vire primerjali s t. i. Slovansko priselitveno Zakarpatsko teorijo, v skladu s katero bi naj t. i. Slovani v naše kraje prišli šele v 6. in 7. stoletju.
12. del – Zgodovina Slovencev: od začetka našega štetja, do 2. svetovne vojne
Če nam bo čas to dopuščal, bomo nazadnje naredili še 12. del, v katerem bomo podrobno opisali zgodovino slovenskega naroda vsaj od začetka našega štetja do druge svetovne vojne. Naslov za ta zadnji del zaenkrat še ni dokončno izbran.
Vse pravice pridržane!