Search Results for: -/posts/0/2017

Nemški genocid nad Slovenci med 2. svetovno vojno Kazalo – v obdelavi Pojmovnik ali slovar izrazov Namesto običajnih tujk, v tem spisu uporabljamo pristne domače slovenske izraze, v nekaterih primerih pa smo vendarle ohranili tujke in zato spodaj razlagamo njihov pomen: Genocid je rodomor Kultura je omika Identiteta je istovetnost Mesec januar je prosinec Mesec februar je svečan Mesec marec je sušec Mesec april je mali traven Mesec maj je veliki traven Mesec junij je rožnik Mesec julij je mali srpan Mesec avgust je veliki srpan Mesec september je kimavec Mesec oktober je vinotok Mesec november je listopad Mesec december je gruden deportacija pomeni prisilno odstranitev ali izgon skupine ljudi iz določenega kraja, običajno s strani države ali druge oblasti, v kontekstu političnega, vojaškega ali narodnostnega nasilja de facto pomeni “v dejstvu”, oziroma “dejansko“, čeprav morda to ni uradno, pravno priznano ali formalno potrjeno. Nasprotje izraza de facto je de jure — kar pomeni “po pravu” oziroma “uradno priznano“ destabilizacija pomeni rušenje ali zmanjševanje stabilnosti v določenem sistemu, okolju ali družbi Steiermark in Kärnten nikakor nista Štajerska in Koroška, saj Nemci v obeh deželah niso dovolili niti slovenščine, niti obstoja Slovencev definicija pomeni natančno razlago pomena neke besede, izraza ali pojma nacifikacija pomeni proces uvajanja in vsiljevanja nacistične ideologije, prakse in oblasti v določeno družbo, državo ali institucijo diskriminacija pomeni nepravično ali neenako obravnavanje posameznika ali skupine ljudi na podlagi njihovih osebnih značilnosti, kot so rasa, narodnost, spol, starost, vera, spolna usmerjenost, invalidnost, politično prepričanje, družbeni status ipd. racionalizacija je prilagoditev postopkov, odločitev ali vedenja tako, da izgledajo razumni ali upravičeni asimilacija pomeni proces, v katerem posameznik ali skupina prevzame značilnosti, omiko, jezik ali navade večinske družbe, na račun lastne istovetnosti. Ustava Republike Slovenije: »11. člen: Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina.« Uvod: Okupacija Slovenije in razkosanje Naroda Ob začetku vojne 6. malega travna 1941 je bila Slovenija oblikovana kot Dravska banovina znotraj diktature srbskega kralja Karađorđevića imenovane Kraljevina Jugoslavija. Že po 1. svetovni vojni sta bila slovenski narod in njegovo ozemlje razkosana in razdeljena med štiri države – Avstrijo, Italijo, Madžarsko in Kraljestvo SHS, ki je bilo od 6. prosinca 1929 preimenovano v Kraljevino Jugoslavijo. V nobeni izmed teh držav Slovenci niso bili zares svobodni ter enakopraven narod in povsod so jih nameravali izbrisati ali potujčiti. Po nacističnem napadu 6. 4. 1941 so si slovensko ozemlje znotraj tedanje Kraljevine Jugoslavije znova razdelile štiri okupatorske sile: Nemci (Spodnja Štajerska, Krajnska – Gorenjska, Koroška), Italijani (Primorje, Krajnska – Notranjska in Dolenjska ter Bela krajina), Madžari (Prekmurje), Hrvati (NDH) (del Dolenjske). Okupacijske meje v Sloveniji 1941 – 1945

Knjižni projekt Sloveni, Slovenci in Slovenije 1. del – Viri in slovstvo Osrednje poglavje 1. dela knjige Sloven(c)i in Slovenije, s podnaslovom Viri in slovstvo, je Letopisni pregled virov in slovstva o Slovenih/Slovencih od leta 579 do leta 1848, ki skupno šteje 680 zapisov o Slovencih/Slovenih. Pri tem nikakor ne gre za celovit pregled tovrstnih zapisov in zagotovo jih bomo v prihodnje našli še več. Zbrani zapisi so razdeljeni v šest zgodovinskih dob. Prva, doba zgodnjega srednjega veka: 5. – 11. stoletje, ima zapise od št. 1 do št. 126, kar skupaj znese 126 zapisov. Ti zapisi so uvrščeni med leti 579 in 1096, gre torej za najdaljše obdobje 522. let. V tej dobi je povprečno en zapis na vsakih 4,14 leta. Druga, doba visokega srednjega veka: 12. – 13. stoletje, ima zapise od št. 127 do št. 175, kar skupaj znese 49 zapisov. V obdobju dolgem 200 let je povprečno en zapis na vsakih 4,08 leta. Tretja, doba poznega srednjega veka: 14. – 15. stoletje, ima zapise od št. 176 do št. 229, kar skupaj znese 54 zapisov. V obdobju dolgem 200 let je povprečno en zapis na vsakih 3,70 leta. Četrta, doba novega veka: 1492 do 1550, ima zapise od št. 230 do št. 277, kar je skupaj 48 zapisov. V tem najkrajšem obdobju, dolgem 59 let je povprečno en zapis na vsakih 1,23 leta. Očitno se je z nastopom novega veka število zapisov kar potrojilo. Peta, doba od Trubarjeve izdaje prve slovenske tiskane knjige leta 1550 do leta 1768, ima zapise od št. 279 do št. 515, kar znese skupaj 237 zapisov. To obdobje je dolgo 218 let, s povprečno enim zapisom na vsakih 0,92 leta, torej z več kot enim zapisom na leto. Šesta, doba od slovenskega narodnega preporoda leta 1768 do leta 1848, ima zapise od št. 515 do št. 680, kar je skupaj 166 zapisov. Ta doba je dolga 81 let, povprečno pa ima en zapis na 0,48 leta, kar pomeni malo več kot dva zapisa na leto. S pričujočo in ostalimi napovedanimi knjigami dokazujemo, da slovenski narod, ne le, da ni nastal šele leta 1848, marveč je nedvomno obstajal že davno pred letom 1550. 2. del – Starodavno ime Slovenija 2. del s podnaslovom Starodavno ime Slovenija, vsebuje tri samostojne spise, ki pa so vsebinsko povezani: Starodavno ime Slovenija v delih slovenskih zgodovinarjev, jezikoslovcev, narodopiscev in pravnikov od leta 1578 do leta 2009; Izrazi Slovenci, Slovenija in slovenski narod v Kmetijskih in rokodelskih novicah ter v Sloveniji od leta 1843 do leta 1848; Pregled opredelitve pojmov istovetnost (identiteta), etnija (etnos), rod (gens), pleme (tribus), ljudstvo (populos), narod (natio), dežela (das Land, country, provincia), deželani (Landsleute), krajina (marcha, marchio, Mark, Grenze), država (state), državljani (citzens), v slovstvu doma in v tujini. Knjiga je dobila svoj samostojen naslov po naslovu prvega spisa. Da gre res za starodavno ime Slovenija, so nas s svojim delom prepričali številni Slovenci in tudi tuji avtorji, ki so v različnih jezikih zapisali ime in pojem Slovenija. Med njimi posebej izpostavljamo le nekaj nedvomno zgodovinsko zaslužnih: Anton Antol Vramec, pisec prve slovenske tiskane zgodovinske knjige, Janez Zakmardi, Janez Belostenec, Ferenc Sušnik, Janez Nepomuk Primic, Valentin Vodnik ter ruski znanstvenik Jurij Venelin, ki so vsi živeli in delali med 16. in prvo polovico 19. stoletja, vsekakor pa pred letom 1848.  Ruski znanstvenik Jurij Venelin je leta 1834 zapisal znamenite besede: »Ime Slovenije je tako posebne vrste, da njen pomen na prvi pogled pade v oči.« 1V nadaljevanju svojega dela pa je pisal o starodavni Donavski Sloveniji v 4. stoletju našega štetja. Zato je naravnost neverjetno, kako se najdejo avtorji, ki trdijo, da je ime Slovenija nastalo šele leta 1848, prvič domnevno leta 1844 s pesmijo Janeza Vesela Koseskega. Še bolj nesmiselne so trditve, da je Slovenija nastala po prvi svetovni vojni leta 1918, pa po koncu druge svetovne vojne leta 1945 in celo šele z osamosvojitvijo leta 1991. Ime Slovenija ni nastalo ne leta 1848, ne leta 1918, ne leta 1945 in ne leta 1991, pa tudi država s takšnim imenom v 20. stoletju ni nastala prvič! Slovenija je mnogo starejša in je zanesljivo obstajala že v srednjem veku, zelo verjetno pa tudi že v antiki. Za to trditev imamo na voljo več kot dovolj dokazov, ki so zato predstavljeni v tej knjigi. V njej tudi pojasnjujemo opredelitev imena, njegov pojav v zgodovinskih virih ter zlasti opise in uporabo imena Slovenija v delih slovenskih zgodovinarjev, jezikoslovcev, narodopiscev in pravnikov od leta 1578 do leta 2009. Predstavljamo 108 primerov 28. slovenskih zgodovinarjev, jezikoslovcev, etnologov in pravnikov, doktorjev in profesorjev, ki so v svojih delih pisali o starodavni Sloveniji oziroma o več Slovenijah iz obdobja med 6. in 15. stoletjem, o Beneški Sloveniji pa vse do 19. stoletja. Starodavno Slovenijo ali celo več Slovenij v istem obdobju, so poznali Peter Hicinger, Anton Janežič, Davorin Trstenjak, Janez Majciger, Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Janko Babnik, Andrej Fekonja, Franc Kos, Karol Glaser, Josip Gruden, Janez Trdina, Anton Slamič, Milko Kos, Henrik Tuma, Metod Dolenc, Dragan Šanda, Ivan Grafenauer, Josip Mal, Ljudmil Hauptmann, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan, Ivan Zelko, Kajetan Gantar, Jože Pogačnik, Metod Benedik, Igor Grdina in Janez Höfler. V drugem spisu v pričujoči knjigi predstavljamo pregled oziroma izbor člankov in pesmi, ki so izšli v časopisu Kmetijske in rokodelske novice med leti 1843 in 1848 ter v časopisu Slovenija leta 1848. Gre za članke in pesmi, v katerih je najti zraze Slovenci, Slovenija in slovenski narod. Navedeni članki dokazujejo, da so bili izbrani pojmi znani tudi že pred letom 1848. Naslov tretjega spisa v tej knjigi je Pregled opredelitve pojmov istovetnost (identiteta), etnija (etnos), rod (gens), pleme (tribus), ljudstvo (populos), narod (natio), dežela (das Land, country, provincia), deželani (Landsleute), krajina (marcha, marchio, Mark), država (state), državljani (citzens), v slovstvu doma in v tujini. V prispevku predstavljamo pregled različnih opredelitev v naslovu navedenih pojmov. Ti so v različnih vedah in panogah načelno enako poimenovani, obravnavani in opredeljeni pa so drugače. Dodatno težavo predstavljajo še različni prevodi in načrtno spremenjeni pomeni istih besed v različnih jezikih. Preglede naštetih … Read more

Prapor društva Hervardi PRAPOR DRUŠTVA HERVARDI Prapor društva Hervardi in Zveze Domoljubnih Društev Hervardi je rdeče barve. Simbolizira narodovo kri in pripravljenost vedno ter povsod braniti svojo domovino! Osrednje znamenje je Črni panter v grbu, ki je postavljen v sredino prapora, saj gre za starodavno slovensko bojno znamenje in za prvi zabeleženi slovenski grb, prve izpričane slovenske državne tvorbe Karantanije ali Gorotana oziroma Gorotanske Slovenije. Barve našega društva ter prapora so: bela – črna – rdeča in so najtesneje povezane z grbom Karantanske Slovenije.Prapor uporabljamo ter nosimo častno in s ponosom! Vse pravice pridržane!

Kaj je domoljubje? Slovensko domoljubje, 1 del: 10. 05. 2017 Slovensko domoljubje, 2 del: 22. 05. 2017 Slovensko domoljubje, 3 del: 30. 05. 2017 Slovensko domoljubje, 4 del: 12. 06. 2017 Vse pravice pridržane!

Življenjepis Andreja Šiškota [1] – Hrabrega [1] Uporabljamo staro slovensko obliko priimka »Šiškota«, ki je bila splošno sprejeta in v uporabi med slovenskimi domorodci v 19. stoletju in ne mnogo mlajše oblike »Šiška«. Šiško se sam prišteva med slovenske domorodce in je tudi eden izmed vodilnih členov Domorodne Skupnosti Zedinjenih Slovenskih Dežel, zato smo pri zapisu oblike njegovega priimka upoštevali njegovo željo. Andrej Šiško – Hraber je: Nadvojvod Slovenski Vojvod Štajerski Člen Triglava Domorodne Skupnosti Zedinjenih Slovenskih Dežel Predsednik politične stranke Gibanje Zedinjena Slovenija Predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi. Živi v Mariboru in je oče štirih otrok: Urbana, Kaline, Zale ter Vida. Rojen je bil v Kopru 24. 4. 1969, a se je že po dveh mesecih preselil v Maribor, od koder izvirata njegova starša. Oče je bil rojen leta 1943 v Mariboru, mama leta 1939 v Lahoncih, po vojni pa se je tudi ona preselila v Maribor. Po končani osnovni šoli je Andrej v Mariboru obiskoval Srednjo šolo za gostinstvo in turizem. V tistem obdobju (1985) je z nekaterimi sošolci in prijatelji ustanovil ilegalno organizacijo AKOS (Anti Komunistična Organizacija Slovenije), ki je imela za cilj svobodno in samostojno slovensko državo, kar je v tedanji SFRJ – Jugoslaviji pomenilo protidržavno delovanje in ne zgolj uporništvo. Po končani srednji šoli je služil vojaški rok v kosovskem mestu Djakovica v bližini albanske meje. Tam je prvič prišel v spor z organi totalitarne in protinarodne oblasti, ko se je pri uri politične vzgoje zapletel v verbalni spor z oficirjem JLA, po rodu Slovencem, poročnikom Zdravkom Vintarjem iz Ljubljane. Ker je zagovarjal pravico, da bi po ustavi SFRJ tudi slovenščina morala biti uradni jezik v vojski in pravico, da bi Slovenci lahko služili vojaški rok v Sloveniji, je bil kaznovan z mesecem dni vojaškega zapora. Po vrnitvi v Slovenijo je devetnajstleten (1988) organiziral somišljenike v novo ilegalno organizacijo z imenom Fronta za samostojno Slovenijo s kratico FSS. Program Fronte, kot so jo skrajšano imenovali, sta bila zedinjenje Slovencev ter svobodna in neodvisna slovenska država. Bil je član vodstva Slovenskega Državotvornega Zbora Fronte, njegovo ilegalno ime pa je bilo Črtomir. Leta 1990 je bil med ustanovitelji registrirane politične stranke Gibanje za odcepitev Slovenije – SAMO, postal pa je najprej njen podpredsednik in zatem še drugi predsednik. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1990 so SAMO – Gibanje za odcepitev Slovenije razpustili oziroma ukinili. Leta 1991 je bil Andrej med organizatorji Slovenske garde, organizacije prostovoljcev, ki je sodelovala z obveščevalno službo slovenske Teritorialne obrambe, njihovo geslo pa je bilo Hervardi. Bil je eden izmed štirih pripadnikov Slovenske garde, ki so 23. velikega travna 1991 v bližini učnega centra TO v Pekrah pri Mariboru odkrili izvidnike JLA in o njih obvestili zaščitno enoto TO. Posledica tega dogodka je bila obkolitev Učnega centra TO s strani JLA in prvi oboroženi konflikt med slovensko in jugoslovansko vojsko. Vojne za Slovenijo leta 1991 se je vodnik Šiško udeležil kot poveljnik Specialnega voda 711. odreda TO (1. vod prostovoljcev Slovenske garde). S svojo enoto je učinkovito in uspešno sodeloval pri zajetju tankovske kolone JLA pri Štrihovcu, iz katere je bila kasneje ustanovljena prva slovenska tankovska četa. Specialni vod 711. odreda TO je zmagovito sodeloval tudi v boju za mejni prehod Šentilj ter pri zajetju vojakov JLA in zveznih miličnikov stražarnic Ceršak in Šentilj. Vinotoka 1991 je bil kot predstavnik mariborskega odbora Slovenske demokratične zveze delegat na zadnjem kongresu SDZ, na katerem je najmočnejša stranka slovenske pomladi razpadla. Pot ga je nato vodila k SNS, ki je bila takrat zanj povsem logična izbira. V prvi polovici leta 1992 je Zmagotu2 Jelinčiču pomagal ustanoviti odbor SNS v Mariboru, kmalu zatem pa se je znašel v zaporu. Poleti leta 1992 je namreč dobil informacijo o načrtovanem vnosu za 2.1 milijona nemških mark vrednih ponarejenih tolarskih bankovcev (bonov s Knežjim kamnom, prvim slovenskim denarjem v samostojni Sloveniji) v slovenski denarni sistem. Ponarejevalci so bili profesionalci s Hrvaške, njihovo ravnanje pa je zanj pomenilo napad na slovensko finančno suverenost. O namerah Hrvatov je obvestil mariborske kriminaliste in tudi Zmaga Jelinčiča, v dogajanje pa se je vpletla še SOVA (takratni VIS). Namesto, da bi prijeli ponarejevalce, se je znašel v priporu, obtožen poskusa umora. Zgodba je bila na prvih straneh vseh takratnih medijev in je tedaj v javnost izstrelila Zmagota Jelinčiča ter SNS, ki je na volitvah istega leta prejela največ glasov v svoji zgodovini. Andreja Šiškota – žrtev skonstruirane obtožbe in montiranega političnega procesa, so po šestih mesecih zaradi pomanjkanja dokazov izpustili iz pripora. Razočaran nad slovensko politiko, našo družbo in državo se je zaprl vase in se pridružil mariborskim nogometnim navijačem Violam. Postal je »vodja«, oziroma pravilno organizator in predstavnik mariborskih navijačev za stike z javnostmi. Viole so tedaj postale najmočnejša in najbolje organizirana slovenska navijaška skupina, prepoznavna tudi v evropskem merilu. V obdobju njegovega desetletnega aktivnega udejstvovanja je NK Maribor osvojil sedem zaporednih naslovov državnega prvaka in se prvič uvrstil v Ligo prvakov. Šiškotu je uspelo povezati in voditi družbeno povsem različne pripadnike Viol, med katerimi so bili najstniki, zreli in starejši, dijaki, študenti, brezposelni, delavci in direktorji, celo lastniki podjetij. To je bilo več kot zahtevno opravilo, iz tega pa se je, kot sam pravi, izjemno veliko naučil. Leta 2004 je bil član Upravnega odbora NK Maribor, a je zaradi nestrinjanja z vodenjem klubske politike, poskusa takratnega vodstva kluba, da bi ga podkupili, ter poskusov razcepiti in razbiti Viole, klub in navijaško skupino zapustil. Njegovo srce pa je kljub temu ostalo vijol’čno: Štajerska zvestoba – Viola do groba! Njegovo srce je bilo še drugič močno prizadeto, ko so leta 2024 NK Maribor prevzeli Turki … Leta 1998 je Šiško ustanovil Ženski nogometni klub Maribor – ŽNK Maribor in bil do leta 2004 njegov predsednik, eno leto pa tudi trener moštva članic. V času njegovega vodenja kluba, je v selekcijah ŽNK Maribor treniralo in igralo 17 reprezentantk slovenskih državnih selekcij. Na dan vstopa Republike Slovenije v EU, 1. velikega travna 2004 je bil Šiško med ustanovitelji prvega društva Hervardi – društva za ohranjanje domoljubnih tradicij iz Maribora. Ko je bila na dan Generala Maistra leta 2006 ustanovljena … Read more

Himna društva Hervardi Glasbena izvedba – mp3 Slava Slovencem Besedilo Jožef Virk (pred 1863) Naj viharja moč razsaja,hraste cepi, skale taja,pahe zemlje naj zdrobi;vendar kakor siva skala,sred viharjev trdna stala,večna bo Slovencev čast! Naj se ves svet zoperstavi,narodu pravice davi,in kovati ga želi;Slave zora bo svetila,zlob verige razdrobila,večna bo Slovencev čast! Naj mrtvaški strup jezika,nas srdito v srce pika,naj le slabo govori;vzeti nam ne more slave,ne utajiti bistre glave,večna bo Slovencev čast! Kadar bliska meč morije,v boju kri junaška lije,kakor hrast Sloven stoji,za očestvo se daruje,vso nevarnost zaničuje,večna je Slovencev čast! Zato mi Slovenije sini,zvesti svoji domovini,eno srce bodimo!Če nam je ljubezen matiino sloga nas pobrati,večna bo Slovencev čast! Pesem Slava Slovencem avtorja Jožefa Virka je izšla v Kmetijskih in rokodelskih novicah, 23. velikega travna 1849, in v Drobtinicah za novo leto 1849. Pozneje je izšla še pod naslovoma Naj viharja moč razsaja in Večna bo Slovencev čast. Slava Slovencem je himna društva Hervardi od njegove ustanovitve leta 2004, več o njej pa preberite na tej povezavi –http://www.hervardi.com/himna.php.html. Slava Slovencam Vse pravice pridržane!

Kdo smo? Kdo smo, pove že samo ime našega društva, ki se glasi: Društvo za ohranjanje domoljubnih tradicij (izročil) – Hervardi. Ustanovili smo se 1. velikega travna 2004, z namenom ohranjanja in tudi širjenja pravega domoljubja med Slovenci.  Več o našem razumevanju domoljubja si lahko ogledate tukaj: Na dan Generala Maistra, 23. 11. 2006, smo ustanovili še Zvezo Domoljubnih Društev Hervardi, katere predsednik je Andrej Šiško. V našo domoljubno zvezo se lahko včlanijo tudi druga domoljubna društva, ne zgolj društva z imenom Hervardi. Ime našega društva – Hervardi pomeni udarno vardo ali udarno stražo. Z drugimi besedami Hervardi pomeni tiste pripadnike slovenskega naroda, ki vselej in povsod takoj stopijo v bran svojemu narodu, pri tem pa so pripravljeni brez pomislekov preliti svojo kri in tudi žrtvovati svoje življenje. Ime Hervardi je sestavljanka, ki izhaja iz dveh (staro)slovenskih besed ‘heraj’ – udari in ‘varda’ – straža. Hervardi torej preprosto pomeni »udarno, hrabro vardo« ali »udarno, hrabro stražo«, kar se čudovito sklada z dejansko vlogo in pomenom sloja Hervardov v Karantaniji. Edninska oblika je izraz Hervard, množinska pa Hervardi. Koren besede »her«, »har«, ali »hor«, pomeni hrabro ali udarno bojevanje, pa tudi “hrabro”, oziroma gromovito, udarno bojevanje. Pomen besede »heraj« se je v prenesenem pomenu ohranil v narečni obliki »haraj«, kar pomeni »odstraniti dlake s kože«, ali pa »sleči kožo«. Znano je, da Bolgari še dandanes pomnijo, da so bili vojaki Slovenov izredni mojstri, ki so znali »sleči iz kože« živega človeka v nekaj sekundah. Drugi del imena Hervardi predstavlja beseda varda. Varda pomeni stražiti, varovati, braniti, vard pa je stražnik, stražar. Pomen besede »vard/varda«, se nam je ohranil prav tako v narečni obliki vardevati in vardevanje, npr. otrok, ali živine. V glavnem pa je prvotna beseda »vard/varda« v sodobni slovenščini okrnela in se preobrazila zlasti v »var«, pri čemer je črka d izpadla. »Var« je koren številnih besed, ki so vse povezane z varovanjem ali po vojaško, s stražo. Npr. varen, varovati, varovanec, varovalen, varovalka, varščina, varuh, varuška, varuštvo, varstvo. Skratka točno to, kar so počeli karantanski hervardi – varovali ali vardevali svojo državo Gorotansko Slovenijo pred tujimi vsiljivci! Njihova vloga je bila varovati svojo domovino! Pomen besede »hervard« to najlepše dokazuje. Še več o tem kdo smo, preberite tukaj – http://www.hervardi.com/kdo_smo.php.html. To besedilo je bilo objavljeno tri leta po ustanovitvi prvega Društva Hervardi, dne 01. 05. 2007. Maribor, 01. 05. 2025 Vse pravice pridržane!

www.hervardi.com https://domorodnaskupnost.si https://www.ljudska-pisarna.si https://www.youtube.com/@SlovenijaNajprej

ZVEZA DOMOLJUBNIH DRUŠTEV HERVARDIMiklavška ulica 262000 Maribortel.: 040 431 096email: zddh afna hervardi pika comZakoniti zastopnik: Andrej Šiško HERVARDI, društvo za ohranjanje domoljubnih tradicijMiklavška 26, 2000 Maribortel.: 040 431 096email: info afna hervardi pika com Matična številka: 1742205Davčna številka: 12102865Št. transakcijskega računa: SI56041730001085915